O metuljih

 

Metulji imajo kot insekti trup deljeno na tri regije - glavo, trup in zadek. Na glavi je najbolj opazen par anten in sestavljene oči, ki zaznavajo tudi v ultra-vijoličnem delu elektromagnetnega spektra. Odrasli metulji sesajo energijsko bogat nekater s sesalom (proboscis), ki ga zvijejo pod glavo. Gosenice, ki imajo drugačen način življenja in prehranjevanja, pa so oborožene z žvekalnim obustnim aparatom (grizalo). Poleg omenjenih struktur so na slabše gibljivi glavi še velike sestavljene oči, ki so dobro grajene za zaznavo sprememb v svetlobi. Verjetno vidijo tudi v UV delu barvnega spektra. Gosenice izločajo svilo s pomočjo žlez slinovk (ter tudi tarzalnih žlez, pomožnih spolnih žlez in Malpighijevih cevk). Okušajo lahko s pomočjo anten, palpov, proboscisa in nog. Trup je trše narave, iz treh somitov s tremi pari (včasih "dvema") nog, na zadnjih dveh somitih pa nosi dva para kril. Krila so posuta s sploščenimi dlačicami, ki so lahko zelo živo obarvane, metuljem pa omogočajo boljši let. Posebne luske pri samcih, ki vsebujejo celice, ki izločajo feromone, imenujemo androkoniji. Nekatere luske imajo možnost difraktirati vpadajočo svetlobo, kar jim da "metalni" videz, ki se pojavlja pri mnogih vrstah. Metulji dihajo s pomočjo trahealnega sistema, ki si ga lahko predstavljamo kot zračna napeljava večje zgradbe, katere naloga je dovesti in odvesti zrak do vsake pisarne v notranjosti zgradbe. Tako deluje tudi trahealni sistem, ki prezračuje s plini tkiva v notranjosti telesa, ki ne morejo prehajati v zadostni količini zaradi neugodnega razmerja med velikostjo in volumnom terdebele kutikule, ki je eden paradnih konjev marsikatere živalske in rastlinske vrste, ki je uspela poseliti kopno. Zadek nosi organe za prebavo in razmnoževanje. Spolni organi so pomembne strukture za identifikacijo na izgled podobnih vrst. Metulji so holometabolne žuželke. Za njih je značilno, da imajo med fazo odraslega (imago) in ličinko (gosenica), še vmesno fazo - bubo. Kot ektotermne živali, ki svojo telesno temperaturo uravnavajo pasivno, se zanašajo na sončno svetlobo kot vir energije. Zjutraj se postavijo na izpostavljeno mesto, kjer postavijo razprta krila pravokotno na vpadajoče žarke, dokler ne dosežejo zadovoljive temperature, ki jim omogoča učinkovit let. Ko sonce najbolj pripeka se tudi metulji radi umaknejo v senco. Za metulje je pomembno, da koevulirajo z cvetnicami, tako v odraslem kot larvalnem stadiju. S tem, ko odrasli obletavajo cvetlice in iščejo nektar, nehote pobirajo pelod in ga zanesejo, z malo sreče, na drugo rastlino iste vrste. Ličinke morajo biti včasih dobro pripravljene, da se lahko spopadejo s strupenimi snovmi, ki jih producira hranilna rastlina. Vrste, ki se hranijo na strupenih rastlinah, so navadno ožje specializirane, ni pa nujno. Na gosenice preži tudi veliko predatorjev kot tudi parazitov, kot so ptice (npr. sinice), kožekrilci..., ki v ali na gosenice odlagajo svoja jajčeca. Pri različnih vrstah je prišlo do najrazličnejših načinov razmnoževanja. Nekatere vrste uporabljajo preprosto pot, tako da se gosenica zabubi, kot taka lahko tudi prezimi, ob ugodnem času pa na plano prodre imago, odrasla žival. Spet druge vrste v bitki za obstanek prelisičijo mravlje, ki gosenico hranijo, branijo in ji nudijo prezimovališče. Razvojni krogi so različno dolgi. Odrasli osebki se lahko pojavijo samo enkrat v sezoni (univoltine vrste), dvakrat (bivoltine) in večkrat (polivoltine). Slednje velja predvsem za vrste, ki se pojavljajo v toplejših predelih, naprimer primorska, pa tudi nekatere bolj pogoste vrste po celi Sloveniji (navadni modrin).